Prenos digitalne knjige NOSEČA
Tukaj si lahko brezplačno prenesete digitalno obliko knjige Noseča (PREGNANT). Pri ustvarjanju knjige je sodeloval zavod Indo Anai v okviru Erasmus+ skupaj s Hrvaško Roda ter Češkim Aperio. PRENESI...
Preberi večMinjin aprilski objem
Tako je bilo – v očeh mojega moža: Zdi se, da se je vse skupaj zgodilo v petnajstih minutah. »Muc, je to to?«, sem jo vprašal potem, ko me je prebudila sredi noči. Marina ni bila prepričana. Z izkušnjo prvega poroda, ko sva ob prvih popadkih na vrat na nos in mnogo prezgodaj sredi noči odbrzela v porodnišnico, sva vedela, da utegne še trajati, kljub temu pa sem se spominjal mnogih pripovedi, da gre drugič vse hitreje. Gledal sem na uro in skupaj sva preštevala čas do naslednjega popadka. Med njimi je bilo pet minut, kdaj tudi deset, petnajst. Med tem preštevanjem sva zaspala. Zbudil sem se spet ob šestih zjutraj. Ponedeljek. Le dva dni po petkovem kongresu Pozitivne Slovenije, ki je napovedal konec vlade, me je ob osmih zjutraj v Ljubljani čakal krizni sestanek poslanske skupine. Čas med popadki se je podaljševal, Marini se je zdelo, da so šibkejši. Dilemo je presekala Marina in rekla, da naj grem v službo. »Obrnem se takoj, ko pokličeš.« Zdi se mi, da sem vsakih pet minut klical domov in preverjal stanje. Vedno bližje sem bil Ljubljani, vedno bolj se je zdelo, da gre za false alarm, vajo. Tudi po prihodu v službo sva z Marino ostala neprestano na zvezi in očitno je bilo, da v kratkem ne bo nič. Tisti dan smo imeli sejo in spomnim se, da smo končali ob pol štirih. Takoj sem preveril stanje doma in ugotovil, da dobimo obisk. Marina je bila očitno suverena, da se ne bo nič zgodilo in ni želela (ponovno) odpovedati Ivinega in Barbarinega prihoda, morda celo prvega, odkar smo se dober mesec nazaj preselili v hišo. (Ja, Marina pravi temu gnezdenje. Le dva tedna pred Mitjevim in dober mesec pred Minjinim rojstvom smo se selili. Resno računam, da bomo pri tretjem zmogli brez tega.) Popadki so se sicer začeli počasi zgoščevati in Marina jih je brez težav predihala. Bili so blagi, uvodni popadki, ki pa so počasi odpirali pot za prihod najine deklice. V dobri uri sem bil doma. Iva in Barbara sta že bili na obisku pri – Mitji, s katerim sta se igrali na terasi. Marina je ležala na kavču. Od tod naprej se je začelo dogajati z bliskovito hitrostjo. Moja žena je »one in a million«. Trmasta, odločna, vztrajna, z idejami, ki so stare kot človek in napredne kot neslutena prihodnost. Že kmalu po Mitjevem rojstvu je začela fantazirati o tem, da želi naslednjič roditi doma. Pri njenih avantgardnih idejah običajno pustim, da se unesejo, s potekom časa pa počasi pilim njeno voljo k zame razumnim zaključkom. Tokrat sem se uštel. Dva tedna pred rokom ni nič kazalo, da bi mehka diplomacija kaj zalegla. Marina je medtem že organizirala vse potrebno. Dogovorila se je z babico za pomoč pri porodu in začela urejati dom, da bo vse priročno in pripravljeno. Potem, ko sva najino dilemo malo zaostrila in je Marina ostala neomajno odločena, da bo rodila v zavetju našega novega doma, jaz pa vedno bolj spoznaval, da ne bomo prav nič šli »lepo v porodnišnico kot vsi normalni pari«, je Marina vendarle zmagala. Srečala sva se z babico, ki ni prav nič siva, nima sključenega križa in ne očal, ampak je prijetna mlada ženska, ki nama je razložila celoten postopek. Pomirjen sem bil šele, ko me je poučila, da je...
Preberi večTanjina porodna zgodba
Tretji porod – doma Moje delo je pred leti vključevalo vsebine s področja nosečnosti, poroda in zgodnjega razvoja. Na strokovnih izobraževanjih sem izvedela, da je porod na domu z usposobljeno babico in ob primerni oddaljenosti od porodnišnice varen, poleg tega pa ima veliko prednosti. Žal pri prvih dveh porodih še ni bilo slovenskih samostojnih babic. Tretja nosečnost. Tokrat sem želela roditi doma predvsem zato, da bi otroka (7 in 9 let) lahko bila prisotna ob rojstvu in ker sem se lahko zanesla na moževo podporo. Nekje na sredi nosečnosti sem začela iskati samostojno babico. Presenetilo me je skromno število. Izbira ni bila težka, saj sem za Jasno izvedela že pred leti na izobraževanju, kjer je bila predstavljena knjiga za otroke o spremembah v nosečnosti in porodu – Riba s čokolado, ki jo je Jasna prevedla. Na predporodnih obiskih je Jasna spremljala moje počutje, opravljala meritve, svetovala, in še druga, kar vključuje babiški pregled, predvsem pa sva se spoznavali, povezali. Spoznala sta ju tudi otroka in hitro ugotovila, da dela »naša« babica tudi tisto, kar dela babica Lea v knjigi (Riba s čokolado). Poleg tega pa sta se pripravljala na porod z gledanjem posnetkov porodov na domu – ti posnetki so nežni, mirni, prikazano je, kako prisotni nudijo podporo mamici… Na prvem srečanju mi je Jasna povedala, da bom najverjetneje rodila na ta in ta dan (dva dni pred polno luno). Jaz sem bila prepričana, da bom rodila veliko prej zaradi počutja, velikega trebuha in izkušnje, da sem oba otroka rodila prej. Pa je obveljal točno Jasnin/lunin termin. Na dan D sem med vožnjo v avtomobilu začutila močan pritisk v trebuhu, pok in zalila me je voda. Pred tem sem kakšno uro čutila rahle, a redne pritiske. Jasni sem poslala sms. Poklicala me je. Čutila sem, da se je začelo že pravo dogajanje, čeprav izkušnje z razpokom mehurja pred tem še nisem imela. Ko je prispela z vsemi svojimi ogromnimi kovčki, smo najprej jedli kosilo. Kako je teknila goveja juha! Ko sem začutila pritisk, sem se vstala in sprehodila. Po kosilu je sledil babiški pregled. Ker pritiski (popadki) niso bili močni in redni, je bilo težko oceniti kako daleč sem. Vprašala je, če me lahko notranje pregleda, s čimer sem se strinjala. 1 ali 2 cm. Predlagala je, da sama odide na sprehod, jaz pa se grem uležit, zavit v tople odeje in osredotočit nase. Jaz, da bi se ulegla!? Razložila mi je, zakaj bo otročkovo premikanje po porodnem kanalu v tem primeru učinkovitejše (glede na lego otročka in maternice). Pa sem poskusila. Uh, hitro sem čutila razliko, predvsem v intenzivnosti pritiskov. Mož je bil prisoten, kmalu pa so se vrnili tudi Jasna in otroka, ki sta se šla ven igrati. Jasna mi je masirala podplate. Večkrat sem odšla na stranišče, ker me je tiščalo na vodo. Med pritiski sem stiskala moževo roko in nogo. Hčera je imela nalogo, da je redno beležila začetek pritiska. Sinu smo dali fotoaparat, a ga pozabili naučiti, da sname pokrov. Pa je Jasna to hitro uredila. Ko sem začutila močno potiskanje navzdol, sem se dvignila in objemajoč moža ostala pokonci tako do konca. Jasna je z mirnimi besedami usmerjala mojo pozornost na telo in na umirjeno dihanje. Hči je začela snemati. Najprej se je porodila glavica in tako ostala do naslednjega potiska. Sin je ves...
Preberi večUrškina porodna zgodba
Že prvikrat sem želela roditi doma v spremstvu babice Jasne. Žal se ni izšlo zato, ker po tem, ko mi je odtekla voda, nisem dobila svojih naravnih popadkov in je bil potreben transfer v porodnišnico. Porod mi je zaradi umetnih popadkov in zaradi odnosa, ki sem ga bila deležna v porodnišnici, ostal v slabem spominu.Pri drugem porodu se mi je želja uresničila – rodila sem doma v mirnem, sproščenem vzdušju. Počutila sem se varno. Tekom poroda sem se lahko prosto gibala in klepetala, obvezno sem morala tudi nekaj pojesti in popiti po naročilu babice, topli obkladki pa so popadke tudi zelo ublažili.Sicer ne vem, v kolikšni meri vpliva potek poroda na dojenčkovo življenje, vendar pa s partnerjem ugotavljava, da se je drugorojenka že nekaj tednov po porodu pričela smehljati, prvorojenka pa se je prvič nasmehnila šele po nekaj mesecih. Ni vseeno, kako in kje se otrok, pa tudi mama in celotna družina, rodi. Zato tudi v bodoče nameravam roditi doma. Urška...
Preberi večSarina porodna zgodba
Zdi se mi prav, da bi moralo biti omogočeno vsaki bodoči mamici, imeti čimbolj prijeten in lep porod. Zato sem se odločila, da vam opišem mojo izkušnjo. Ker je naš starejši fant bolj »čustvene narave«, se je obremenjeval kako bo, ko bo mamica odšla roditi bratca v porodninico, in ker bi ga meni bilo težko zapustiti za več dni, sva se s partnerjem odločila za porod na domu. Kljub strahovom in zadržkom roditi doma, sva se odločila srečati se z babico Jasno Gumze, ki nam bi pomagala pri porodu. Ob prvem srečanju z njo sem vedela, da so strahovi odveč. Bila je tako ljubeča, nežna, izkušena in polna znanja. Takoj sem vedela, da je porod doma zame in za mojo družino najboljša izbira. Do poroda sta manjkala 2 meseca. Babica je vsak teden prihajala k nam domov in me pregledala, hkrati pa spoznavala mene, partnerja in mojega sončka. Skupaj smo čakali dan, ko se bo naš princ odločil privekati na svet. Pet dni po roku sem zvečer dobila blage popadke. Babica me je takoj prišla pogledati, in ker je vedela, da bo še trajalo, smo se odločili, da oddide domov. Ob drugi uri zjutraj so popadki postajali vse močnejši, zato sem ji sporočila naj pride. V roku 20 minut je že bila pri nas. Naj vam povem, da smo oddaljeni cca pol ure ( pohvalno). Ni še prišla skozi vrata, in že mi je odtekla plodovna voda. Skupaj smo preživljali popadke. Postajali so vse močnejši in sledil je iztis, in naš fant je privekal na svet. Bil je tako ljubek, popoln. Babica ga je pregledala in nato z nami preživela še nekaj najlepših uric po rojstvu sinka. Ker je naš prvi fajn pridno ajal, je bil trenutek zjutraj, ko je zagledal bratca in mamico toliko lepši. Babica je k nam prihajala cel teden, da je skrbno spremljala našega dojenčka in mene. Naj povem, da je bila moja porodna izkušnja nekaj najlepšega, kar lahko mamica in družina doživi v življenju. Izkušnje ne bi zamenjala nikoli na svetu, bilo je popolno, porod veliko lažji, popadke sem preživljala v meni ljubečem okolju, in kar je najboljše, okoli sebe nisem imela »gruče« ljudi, ki bi nama jemali čas z mojim škratkom. Sedaj je naš princ star že 3 mesece. Z babico smo ostali v stikih, kadar potrebujemo kakšen nasvet, je tukaj vedno zame. Hvala Jasna, ker sem te imela priložnost spoznati in hvala, da si bila prisotna ob prihodu našega sinčka. Sara...
Preberi večBabiška založba
Otroški knjigi o pričakovanju novega člana, porodu in družini
Riba s čokolado
Kdo tukaj trka
